Psihodinamska psihoterapija

Psihodinamska psihoterapija je psihoanalitično utemeljena in telesno usmerjena psihoterapija. Temelji na celostnem (holističnem) pristopu, ki povezuje duha (um) in telo  ter poudarja pomen utelešenosti na vseh ravneh delovanja človeka, še posebej v odnosih.  Za razliko od telesnih terapij na prvo mesto postavlja pomen (psihoterapevtskega) odnosa, pri čemer se naslanja na psihoanalitične temelje, ki vključujejo spoznanja iz razvojne psihologije, teorije objektnih odnosov, self psihologije, pomen delovanja nezavednega, osebnostne strukture in ponavljajoče se implicitno vgrajene vzorce doživljanja in obnašanja, obramb, pomen transferja in kontratransferja v psihoterapevtskem odnosu … K temu dodaja še delo na nivoju telesa, pri čemer to lahko vključuje različne telesne tehnike(trde, mehke ali ekspresivne), kakor tudi npr. meditativne, fantazijske, gibalno-plesne tehnike in delo s kreativnimi mediji (npr. risanje, uporaba gline ali drugih materialov ipd.). Načini dela s telesom in telesne tehnike niso sistematično predvideni in določeni. So poskusna ravnanja, ki so hkrati konkretne in simbolične narave in so prilagojene razvoju individualne ali skupinske situacije znotraj psihoterapevtskega procesa.


V čem je posebnost psihodinamske psihoterapije, kot jo izvajamo v Sloveniji?

Predvsem v razumevanju pomena vključevanja telesa v psihoterapevtako obravnavo,  pri čemer sloni na psihoanalitičnih izhodiščih. Kaj to pomeni v praksi? (Sledi zelo poenostavljen poskus opisa, ki nikakor ne zajema kompleksnosti psihoterapevtske obravnave, vendar je njegov namen, da nekoliko olajša razumevanje.) Večina psihoterapevtskih pristopov v sedanjosti na splošno priznava pomen telesa kot skladišče preverbalnih vsebin, implicitnega spomia, travmatičnih izkušenj. Pri tem pa je telo v večini dojeto bolj kot vir informacij in je tako vključeno predvsem na bolj posreden način Psihodinamska psihoterapija pa pomen telesa dojema bolj korenito – vsi psihični vidiki se hkratno manifestirajo na telesu; zgolj pogovorna psihoterapija ima s tega vidika omejen domet.. Psihodinamska psihoterapija izhaja iz prepričanja, da se spremembe lahko zgodijo le skozi telo, večplastna in celovitejša vključitev različnih spektrov izražanja telesa v odnosnem polju zagotavlja bolj celosten dostop nezavednih vsebin, saj je največ pomembnih, travmatičnih izkušenj in obramb nastalo v času zelo zgodnjega otroštva (ali pa celo v maternici), ko se leva (logična) možganska polovica in prefrontalni korteks ter kavzalno in jezikovno dojemanje sveta še nista razvili, kar potrjujejo tudi raziskave nevroznanosti. Te vsebine pa so izjemno pomemben del naših izkušenj, ki se odražajo v našem vsakdanjem psiho-fizičnem delovanju in odnosih, in sicer implicitno in nezavedno. Prav telo pa jim lahko nudi nek izraz, ki si ga pogosto ne zmoremo (jezikovno oz. kavzalno) razložiti. Zato pa ga lahko izrazimo in pokažemo npr. z občutenji v telesu, z nezavedno ali deloma zavedno mimiko, gibi, držo, obliko telesa ipd.. Pri psihodinamski psihoterapiji je terapevt torej še posebej pozoren na različne signale telesa – tako znotraj sebe kot tiste, ki jih opazi na klientu – npr. njegovo obliko telesa, držo, mimiko, ponavljajoče se ali odsotne načine gibanja, kadenca in  jakost glasu … Znotraj sebe pa opazuje in spremlja čustva, ki se pojavljajo v odnosu do klienta, njegovega načina izražanja in ki pogosto korespondirajo z občutji v lastnem telesu terapevta – npr. ali se mu pojavlja občutek žalosti in cmok v grlu, med tem ko klient govori o nečem, kar ga po opisu sodeč veseli; občutki »energijskih tokov« v telesu, spremembe temperature v delih telesa, mravljinčenje, posebna čustva in občutki skupaj s fantazijami ipd… Ta občutenja uporabi kot (kontratransferno) informacijo v terapiji. Ob tem lahko klientu pomaga z različnimi tehnikami – od tega, da ga sprašuje in opozarja na to, da je klient sam pozoren na dihanje, občutke in čustva v telesu (in tako nauči klienta večje čuječnosti in prepoznavanja tega, kako so telesni občutki povezani s čustvi in kako »uporabiti« telo za boljše razumevanje dogajanja v sebi ter v odnosu do drugih), do tega, da mu pomaga z različnimi načini te občutke izraziti, sprejeti, si jih ogledati, jih v sebi zdržati in transformirati ipd… Ob tovrstnem delu se klientu lahko sprožajo tudi različni uvidi, sproščajo različne telesno-čustvene napetosti, hkrati pa se nauči telesno-čustveno zdržati različne notranje konflikte in kompleksno doživljanje sveta in odnosov, s čimer se poglablja njegova kapaciteta funkcioniranja v vsakdanjem življenju. Bistvo vsega pa je enako kot pri vseh psihoanalitičnih psihoterapijah – odnos, korektivna izkušnja in pomoč klientu pri reorganizaciji notranjih (nezavednih) konfliktov, preseganju neadekvatnih strategij preživetja in doseganju večje čustveno-mentalne prožnosti in vzdržljivosti (reziljence) v življenju.

Kako se psihodinamska psihoterapija razlikuje od telesnih terapij (npr. rolfing, kraniosakralna terapija, osteopatija,…) ?

Predvsem v tem, da telesne terapije ne postavljajo v središče odnosa in ne vključujejo aspektov psihoterapevtskih  dognanj in standardov. Telesne psihoterapije namreč v sodobnem času večinoma temeljijo na odnosu in drugih splošnih standardih in spoznanjih psihoterapevtske znanosti.

Še nekaj zgodovine...

V slovenskem prostoru se je psihodinamska psihoterapija razvila iz nemške Tiefenpsychologie oz. globinsko psihološke psihoterapije. Ta je slonela na tehnikah, metodah in na teoretičnem ozadju telesno-psihoanalitčnih pristopov Wilhelma Reicha, Aleksandra Lowna, ter nato še Gerde Boyesen in drugih. Sčasoma pa se je izhodišče psihodinamske psihoterapije v Sloveniji spremenilo – telesne tehnike in metode psihoterapevtskega dela so postale manj regresivne, delo s telesom pa manj eksplicitno. Danes npr. neposredno delo s telesom (dotiki, razne gibalne vaje ipd.) sploh niso nujno del psihodinamske psihoterapevtske obravnave. Še vedno pa ostaja osrednji del implicitno zaznavanje občutij v telesu in z njimi povezanih čustev in uporaba teh vsebin znotraj psihoterapevtskega odnosa.

Izobraževanje:

Specializacija iz psihodinamskega psihoterapevtskega pristopa v Sloveniji je organizirana v okviru INŠTITUTA ZA PSIHODINAMSKO PSIHOTERAPIJO, ki je akreditiran s strani ECPP za izobraževanje iz psihoanalitičnih psihoterapevtskih pristopov in omogoča pridobitev Evropske diplome iz psihoterapije s strani Evropskega združenja za psihoterapijo (EAP).