O psihoterapiji

PSIHOTERAPEVTSKE MODALITETE

V psihoterapiji obstaja več vrst modalitet oziroma pristopov, ki s svojimi teorijami in paradigmami določajo način dela v terapiji. Psihoterapevtske modalitete se razlikujejo v uporabi različnih znanstveno utemeljenih  psihoterapevtskih metod. V nadaljnjem besedilu je nekaj od teh modalitet krajše opisanih. 

Psihoanaliza
Psihoanaliza je način oz. metoda zdravljenja različnih duševnih stisk. Začetnik psihoanalize je Sigmund Freud, čigar delo so pozneje dopolnili in preoblikovali številni njegovi učenci in sodobniki.
Za psihoanalitično obravnavo je značilno raziskovanje in ozaveščanje klientovega nezavednega, odkrivanje in spoznavanje klientovih notranjih vsebin. Klient s tem pridobi na globljem vpogledu v njegove sedanje in pretekle odnose, njegov način življenja, čustvovanja, kar pozitivno pripomore k dolgoročnim in globinskim spremembam klientovega čustvovanja in osebnosti. 
Takšno poglobljeno in vztrajno soočanje z notranjim doživljanjem je naporno in poleg čustvene podpore zahteva določen čas. Psihoanalitična obravnava je zatorej večinoma dolgotrajen in zelo oseben proces, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let.
Pogostost srečanj: od enkrat do petkrat na teden. Posamezno srečanje traja 45 minut, dolžina psihoanalitične obravnave je v celoti odvisna od posameznika.
Osnovno načelo in naloga: »Brez cenzure povedati vse, kar vam pride na misel.«

Gestalt psihoterapija
Gestalt terapija poudarja človekovo naravno težnjo k uresničevanju svojih potencialov in je ena od humanističnih psihoterapevtskih modalitet.
V geštalt terapiji se lahko tako s posamezniki kot tudi s pari, z družinami in s skupinami. 
Pri geštalt terapiji je poudarek na klientovem procesu vzpostavljanja stika in načinih, kako prekinja stik, pa tudi na terapevtovih odzivih. Vzpodbuja se klientovo lastno doživljanje tako, da se ta lahko neposredno, v trenutku zave, kaj počne in kako to počne. Pomembno je klientovo lastno doživljanje. Terapevt z ustrezno zasnovano terapijo s klientom raziskuje njegovo doživljanje, mu pomaga, da ozavesti lastne potrebe in občutke, osmisli svoje življenjske situacije in sprejema svoje lastne odločitve.
Osnovni cilj: kakovost zavedanja, ki odpira možnost izbire in s tem prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje lastnega življenja

Sistemsko-družinska psihoterapija
Sistemska družinska terapija se posveča delu s posamezniki, pari in skupinami, družinami.
Pet prednosti sistemske psihoterapije:
·         vključevanje klientovih pomembnih bližnjih v obravnavo,
·         upoštevanje in vključevanje socialnega konteksta,
·         usmerjenost k virom,
·         odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji,
·         premik poudarka od patogeneze k salutogenezi in salutodinamiki.
Metode in tehnike sistemske psihoterapije so razširjene v vsem razvitem svetu in se uporabljajo pri kliničnem, socialnem in pedagoškem delu ter na področju urejanja medsebojnih odnosov v delovnem okolju. Razlike so v ravni osredotočanja, pristopu k terapiji in metodologiji. Izoblikovale so se različne tehnike dela in različni settingi, ki so primerni za delo z različnimi simptomi (psihoza, motnje hranjenja, depresija itn.).

Integrativna psihoterapija 
Integrativna terapija različne terapevtske koncepte in terapevtske prakse povezuje in integrira v nov, sodoben psihoterapevtski pristop. 
Temeljna predpostavka: »Heraklitsko mišljenje« oz. načelo nenehnega spreminjanja. 
V integrativni psihoterapiji je človek razumljen kot:
·         telesni subjekt v življenjskem okolju
·         človek v kontekstu in kontinuumu
·         človek v procesu nenehnega spreminjanja
·         človek, ki je (to, kar je) samo ob drugem, kot sosubjekt
·         kreativni človek v svetu in času
·         človek, ki je dolžan skrbeti zase in za drugega.
Dolžina terapije je odvisna od dogovora med terapevtom in klientom.