Intervju: Alfred Pritz, 12.9.2016

Društvo študentov psihoterapije razmišlja o izdaji glasila z osrednjo tematiko dviganja stopnje ozaveščenosti psihoterapije kot poklica v Sloveniji. Ob obisku sedeža univerze Sigmunda Freuda na Dunaju smo izkoristili priložnost in se pogovorili s samim direktorjem naše pionirske fakultete.  

DŠPTS: Za začetek nas zanima kako se je celotna ideja o SFU razvila, s poudarkom na dostopnosti študija po končani maturi. 
Alfred
: No, to je dolga zgodba. Poskusil bom biti karseda kratek. Začetek datira 200 let v človeško zgodovino, z idejo Franza Antona Mesmerja o povezavi čustvenih reči ne z bogom temveč z naravo. To je začetek moderne psihoterapije. Mesmer je govoril o magnetski energiji – magnetizmu. To je precej star koncept, ki obstaja tudi v kitajski filozofiji skozi yin in yang. Torej ni šlo za globalno nov koncept, zgolj za noviteto v evropskih družbah. Učinek je bil viden v 19. Stoletju z razvojem hipnoze z epicentrom v Franciji in  širokim razponom čez celotno Evropo – poleg Francije tudi Anglija, Nemčija in Avstrija. Potem so sledili  Siegmund Freud ter  strokovni kolegi s psihoanalitičnim gibanjem, značilnim za dvajseto stoletje. Prelom v razumevanju človeške psihe je bilo Freudovo delo Interpretacija sanj (1900). Leta 1928 je Freud pisal o ideji univerze, kjer bodo poleg poučevanja psihoanalize tudi pravo, filozofija in tako dalje. 
Od takrat obstaja razprava o znanstveni vrednosti psihoterapije in kasneje o metodah. Že od sredine 21. stoletja, govorimo o petdesetih in šestedesetih letih,  obstaja tradicija empiričnih raziskav o pozitivnih učinkih psihoterapije in njeni efektivnosti. Vendar debate še vedno ostajajo, prav tako tudi na tisoče publikacij o učinkovitosti. Dandanes je terapija razvita skoraj v vsaki državi sveta, tudi v Aziji in Afriki. In seveda v Avstriji. Tako prihajamo do naše zgodbe. Junija 1990 je bil zakon o psihoterapiji kot samostojnem poklicu potrjen v parlamentu. Sam sem bil eden od aktivnih piscev in političnih aktivistov, ki so stvar omogočili. Sledil je pravi bum v smislu želje po organiziranosti psihoterapije, tako je bila leta 1991 na mojo pobudo ustanovljena Evropska zveza za psihoterapijo (EAP). Leta 1992 so se priključili še Slovenci, imeli smo kvalitetne pogovore, po katerih so tudi oni uveljavili program propedevtike, katerega še vedno ponujajo. V tistem času smo začeli intenzivneje poučevati in nuditi psihoterapevtska izobraževanja. S tem počasi prihajam na aktualnejši del zgodbe. Z doktorico Jutto Fiegl, ki je danes podrektorica naše univerze, sva rezonirala o ideji razvijanja lastnega akademsko-fakultetnega programa psihoterapije, ne le zgolj kot podiplomske aktivnosti, temveč pomaturitetnega programa. Kar je še danes tabu. Prepričanje, ki je veljalo, se nagiba k ideji, da lahko zgolj starejši posamezniki opravljajo poklic psihoterapevta. Vmes je bilo narejenih veliko raziskav na omenjenem podorčju. Kljub vsemu dvomi obstajajo, zato smo se odločili za razvoj učnega načrta v okviru privatne univerze, saj je bil to edini možni način utrjevanja na akademskem področju. Državne univerze namreč niso bile zainteresirane za razvoj dotičnega učnega načrta. Seveda bi preferirali, če bi opcijo izbrali, vendar je niso, mi se pa tudi nismo pritoževali in smo se za ta korak odločili.  

In to zdaleč ni bilo lahko. Lahko si predstavljate, da smo naleteli na močan odpor, tako da je bil prvi poizkus negativen. Bili smo že na točki, ko smo skoraj odnehali, vendar smo poleti leta 2004 dobili novo energijo in uspeli z ustanovitvijo dodiplomskega in podiplomskega programa študija psihoteapije, dve leti kasneje pa tudi doktorskega. Vse tri danes ponujamo v nemškem in angleškem jeziku. Trenutno imamo mednarodno skupino doktorskih kandidatov, moderna tehnologija  omogoča, da na Dunaj pridejo dvakrat, preostali del pa opravijo prek elektronskih medijev. Geografska in kulturna raznolikost omogočata zanimive disertacije. Pred kratkim je bila napisana zanimiva razprava o zgodnji psihoterapiji v Južni Koreji, kar je popolnoma novo. Imamo študente, ki raziskujejo zgodovino psihoterapije v svojih državah, na primer na Hrvaškem, v Latviji, pa tudi v Rusiji, kar omogoča ažurnost na področju psihoterapije.  

DŠPTS: Kako ste se soočili z odporom različnih strok? V Sloveniji je precej močan.
Alfred
: Kot sem omenil, je bilo prejetje akreditacije je težko, ampak nam je uspelo. Zavedam se odporov v Sloveniji. Vendar to ni pomembno. Odpor je zgolj ovira na poti, ki nas lahko ustavi, lahko pa nas naredi močnejše. Kot pravi pregovor: veter, ki piha proti nam, nas ne uniči, ampak nas utrdi. 

DŠPTS: Precej všečen citat!
Alfred
: To je torej širši pogled. Po akreditiranem programu psihoterapije smo vpeljali tudi dodiplomski program psihologije, ki je od psihoterapije ločen. Zavedamo se, da sta področji različni, ločeni z vsemi akademskimi potrebami, empiričnimi raziskavami, širino. Prav tako je možna izbira različnih modalitet. Po uvedbi psihologije smo odprli podružnici v Parizu in Ljubljani, nato v Berlinu, Milanu and Linzu. Sicer v Milanu trenutno izobražujemo le iz psihologije.

DŠPTS : Zakaj je v Milanu zgolj program psihologije?
Alfred
: V italiji je psihoterapevtso izobraževanje zaenkrat organizirano kot podiplomski trening. Z uvedbo fakultetnega študija psihoterapije bi spodkopavali njihove lastne šole, tega pa nismo želeli. 

DŠPTS: V Sloveniji nekatere šole pshoterapevtskih pristopov sodelujejo s SFU, nekatere pa ne.
Alfred
: Podobno je v Avstriji. Trenutno imamo na SFU osem psihoterapevtskih šol, vendar jih obstaja veliko več. Pokrite so najbolj iskane – psihoanalitska in sistemska smer ter vedenjsko-humanistične.

DŠPTS: Kako ste se soočili z nezaupanjem in slabo ozaveščenostjo splošne javnosti? V Sloveniji večina ljudi ne ločuje med psihologijo, psihiatrijo in psihoterapijo. Sploh med slednjima. Večina ljudi misli, da psiholog opravlja psihoterapevtsko delo. 
Alfred
: Ko me kdo vpraša kaj je razlika med omenjenimi strokami, povem zgodbo: nekoč je živel precej znan profesor po imenu Ringe. Na nekem kongresu je bil najavljen na sledeč način: “To je profesor Ringe, svetovno znan psihopat z Dunaja.” Vidite, ni pomembno, kako stvar razložiš … Je pa razlaga za vse, ki so jo pripravljeni razumeti, precej preprosta. Psihiatrija bazira na medicini in se večinoma ukvarja s psihotičnimi stanji. Glavni del zdravljenja predstavljajo medikamenti.  Psihologija je tudi zelo obsežna, se pa ne ukvarja toliko z notranji stanji. Psihoterapija je, kot ji jaz pravim, znanost subjektivnosti. Naše področje zanimanja je, kako se posameznik dojema notranje, intrapsihično, in ne zgolj formalno. Še eno zanimivo razliko ponazarja sledeči primer: če želite preveriti, kako srečni so slovenski študentje, jim morate najprej izročiti vprašalnik, kjer morajo označiti stopnjo po lastnem prepričanju, koliko srečni so od ena do pet. Z določeno številko lahko potem naredite analizo. Vendar na ta način ne izveste nič o posamezniku. Psihoterapevtsko vprašanje sleherniku bi bilo kaj sreča pomeni zanj. To pa je že povsem druga zgodba. Obe poti sta legitimni, vendar je pomembno zavedanje, da se razlikujeta. Gre za drugačno dojemanje bivanja oziroma življenja. Psihoterapija se osredotoča na individualno zaznavanje, dojemanje sveta.

DŠPTS: Podobno kot moto, maksima univerze: “Postani, kar si.”
Alfred
: Lahko bi tako rekli. 

DŠPTS: In tudi: “Spoznati samega sebe.”
Alfred
: Kar je lahko kontradiktorno, paradoksalno.

DŠPTS: Nam lahko poveste kaj več o teh zanimivih pogledih? 
Alfred
: Postati, kar si, je ogromne pomembnosti za vsakega posameznika, ne le zgolj psihoterapevta. Spoznati samega sebe pa je lahko paradoks, ker poznavanje lastne duševnosti včasih ni najprijetnejša stvar, kot tudi iskrenost do samega sebe.

DŠPTS: Povsem razumljivo.
Alfred
: Ko posameznik spozna svojo temnješo stran, lahko okrepi zavedanje, da sestoji tako iz teme kot iz svetlobe. Iz ene lahko nastane druga skrajnost. In obratno.

DŠPTS: Spremljate prizadevanje slovenskih psihoterapevtov za pridobitev  enakega statusa našega poklica, kot ga ima Avstrija? Lahko primerjate obe situaciji? 
Alfred
: V primerjavi z avstrijsko situacijo menim, da imate v Sloveniji boljše pogoje. Proti nam je bila večja nastrojenost, odpor, kot je v Sloveniji. Slovenija nima zakona o psihoterapiji in regulacij glede zavarovanj, kar je seveda pomanjklivost, ampak tudi priložnost, saj se na primer tukaj študentje ukvarjajo z večkrat nerazumljivo birokracijo. Prav tako ni čistega, legalnega profila za psihoterapijo. Na prihodnjih generacijah je, da zakon razvijejo v smeri, ki bi pomenila dobrobit za vse udeležene v procesu. Kljub  trenutnim pomanjkljivostim je tu fantastična priložnost.

DŠPTS: Trenutno obstajajo določeni predlogi za zakon, vendar podobno kot pred dvajsetimi leti nasprotne strani ne najdejo skupnega jezika, med drugim poteka debata, ali lahko mladi študirajo psihoterapijo.
Alfred
: Ta debata tudi tukaj ni končana. Nekatere skupine psihoterapevtov še vedno ponujajo zgolj podiplomsko izobraževanje in tako branijo svoj teritorij. Kar je razumljivo. Mi pa branimo svojega in smo prepričanja, da zagovarjamo pravo stran. 

DŠPTS: Vsi želimo imeti svoj prostor v sistemu.
Alfred
: Vsi ga želimo imeti in ga tudi lahko imamo. Konkurenca ima lahko pozitivne učinke, sploh če ni razvrednotenj. Veliko je tekmovalnosti. Če nekdo zgradi stolp, nima smisla stolpa uničiti; zakaj ne bi naredili drugačnega, lepšega? To je edina pot do uspeha. Primer: v Avstriji je še ena univerza akreditirala program iz psihoterapije. Spoštujem to. In ko bodo ustvarili nekaj boljšega, aktualnejšega kot mi, bomo to poskusili nadgraditi. To je naše dojemanje razvoja, ne zatiranje, negativni razvoj. Imamo pozitivno razumevanje razvoja. 

DŠPTS : Vpleteni členi v Sloveniji ne delijo mentalitete pozitivnega razvoja. Govora je bilo o predlogu, da bi SFU izključili iz zakona in da bi bil ta reguliran na način obvezne medicinske predizobrazbe. Debate še vedno potekajo, študentje pa pozornost usmerjamo k politiki, ker nismo sigurni, kaj se bo zgodilo. 
Alfred: Tudi pri nas je bila pred dvajsetimi leti podobna situacija, nezamisljivo je bilo, da bi psihoterapija postala poklic. Ampak kar želim povedati vam mladim, je da morate biti aktivni, spodbujati dialog, govoriti s politiki, povedati česa si želite. Lahko skonstruirate delegacijo in greste v parlament. Diskutirajte s tistimi, ki odločajo. To lahko naredite že prihodnji teden!

DŠPTS: Ideja revije je prvi korak proti dialogu, ozaveščanju. Morda sledi tudi ekspedicija v parlament.
Alfred: Večina ljudi, ki v Evropi želi doseči podobno, vedno poišče dialog pri odgovornih z izvršilnimi funkcijami, morate stopiti v stik z njimi.

DŠPTS:  Seveda, ministri se v večini zamenjajo po vsakem mandatu.
Alfred: Vam povem anekdoto, ki je igrala pomembno vlogo v mojem življenju in gibanju za zakon. Leta 1985 sem vstopil v diskusijo o zakonu. Oktobra istega leta smo obiskali pristojenga ministra.  Moj učitelj mi je svetoval, naj ne grem, saj so proti in tako dalje. Bil sem mlad, vseeno sem se odločil, da grem. Imeli smo sestanek s precej visoko rangiranim uradnikom, ki je trdil, da psihoterapevtskega zakona ne potrebujemo, z argumentom, da je nevroza bolezen in bolezni zdravi medicina. Takrat je odvetnik, ki je bil del naše delegacije, rekel: odločitev ali zakon sploh potrebujemo, ni vaša, ampak parlamentarna. Imel sem AHA doživetje. Zavedal sem se, da smo ubrali napačno strategijo. Že naslednji dan smo se odpravili v parlament. Kar lahko naredite tudi vi. Jutri. 

DŠPTS : Navdihujoče!
Alfred: Ko zgolj čakaš v strahu, da se bo nekdo odločil namesto tebe in ti neko dejavnost prepovedal, si izgubljen. Ko pa aktivno stremiš k cilju, si večkrat presenečen nad odzivom okolja. 

DŠPTS: Okoli društva študentov se počasi gradi mlado, ambiciozno jedro, ki je željno sprememb in regulacije zakona.
Alfred: Zato morate aktivno ukrepati! Na Malti jim je na tak način uspelo.

DŠPTS:  Izgubiti nimamo ničesar, pridobimo lahko ogromno. 
Alfred: Torej pojdite. In pošljite mi poročilo o vaši izkušnji v politiki. (smeh)

DŠPTS: Kakšni so vaši pogledi na globalen, kolektiven strah, migracijsko krizo, dezintegracijo morale, vrednot. Kako lahko posameznik shaja z vsemi stresorji, paniko, ki se jo oglašuje praktično na vsakem koraku. 
Alfred: Veliko je družbenih problemov in na njih težko podam odgovor. Ena poanta je ta, da so zgolj slabe novice dobre novice v smislu pompoznosti, gledanosti. Vseeno vsi ti pojavi vplivajo na nas in težko je shajati z njimi. Raven anksioznosti v družbi narašča. Nekateri v migracijah vidijo velik problem, drugi priložnost in rešitev, na primer za nizko stopnjo natalitete. 

DŠPTS: Veliko je vidikov in perspektiv. Če preidemo na malce bolj osebna vprašanja, ste poleg rektorstva aktivni v privatni praksi?
Alfred: Zreducirano. Občasno paciente sprejemam iz diagnostičnih razlogov, kasneje jih napotim k svojim strokovnim kolegom.

DŠPTS: Usposobljeni ste iz psihoanalize, na klienta orientirane terapije, gestalt terapije in ostalih. Ste omenjene modalitete kombinirali?
Alfred: No, v poslu sem zdaj že približno štirideset let. Zato imam nek pregled. V času, ko sem bil mlad, ni bilo toliko regluacij, zahteve določenih pristopov so bile nižje. In ker sem začutil, da je psihoterapija moja predanost, sem želel spoznati čim večje število pristopov. Od tukaj moja navzočnost v mnoštvu pristopov. Navsezadnje pa moje središče ostaja pri psihoanalizi, ki je najbolj prikladna mojemu značaju. 

DŠPTS: Mislite, da je dandanes psihoanaliza temelj ostalim pristopom?
Alfred: No, nekateri bi dejali temelj. Modernejši pogled, katerega opisujem tudi v knjigi, na kateri delamo (izdaja naj bi datirala čez približno dve leti), z naslovom The Tools of Psychotherapy (ORODJA PSIHOTERAPIJE Op. A.) je nekakšna integracija pristopov oziroma bolje rečeno uporaba tehnike določenega pristopa v pravem trenutku. Terapevt lahko pozna različne tehnike, ključ in fokus izobraževanja, treninga, je timing, časovna usklajenost. To pomeni vedeti kdaj in zakaj uporabiti določeno tehniko. 

DŠPTS: Zanimivo je, da se lahko psihoanaliza integrira v politiko in ekonomijo kot filozofski koncept. Terapija nasploh je tudi pomembna komponenta osebne rasti, stabilnosti v odnosih, pri delu, skoraj v vsakem aspektu življenja.
Alfred: Da, ker je v vsakem aspektu življenja relacijska komponenta. 

DŠPTS: Pred intervjujem sva študente povprašala kaj jih zanima o vas, če imajo kakšno vprašanje v smislu zanimivosti. Torej, katera je vaša najljubša barva? (smeh)
Alfred: (tišina:) Vijolična.

DŠPTS: Med drugim so postavili vprašanje, kaj si mislite o Jungu in njegovem delu?
Alfred: Fantastično psihologijo je razvil. Najbolj transcendenten filozof med psihoterapevti, res ga je fantastično študirati. Čeprav kritike opozarjajo na pomanjkanje empiričnih dokazov.

DŠPTS: Navdušuje nas njegova pronicljivost, naprednost. Menil je, da bi moral vsak analitik imeti svojega zaupnika, kot nekakšen ekvivalent moderne supervizije.
Alfred: Tako kot Freud, ki je menil, da bi terapevti morali prestati vsaj pet let psihoanalize.

Alfred: Sta opazila, da se naša univerza nahaja na Freudsplatz (Freudovo mesto, naslov univerze Op. A.)?
DŠPTS: Sva, celo slikala sva se pod znakom. (smeh)

Alfred: Obstaja zanimiva zgodba za poimenovanjem. Na odprtje stavbe, v kateri se nahajamo, sem povabil okrajnega župana.  Na moje prsenečenje se je na povabilo odzval. Moja ideja je bila, da bi manjšo ulico poleg univerze poimenovali ulica Sigmunda Freuda. Župan je ocenil, da bi bilo bolje, če bi poimenovali prostor pred univerzo. Podali smo vlogo v okrajni parlament, skoraj vsi člani ne glede na politično orientacijo pa so jo sprejeli. Vendar prošnja ni šla skozi. Želeli so poudariti enakovrednost spolov. Na koncu smo ga poimenovali Freudsplatz po Sigmundu in Anni Freud, kar se mi zdi smiseln kompromis.
DŠPTS : Najlepše se vam zahvaljujeva za vas čas in nasvete.

Alfred: Bilo mi je v veselje. Imejte se lepo in me obveščajte o informacijah, če pa boste imeli še kakšno vprašanje, sem vam na voljo.

Anja Longyka in Jaka Debeljak