PSIHOANALIZA
Utemeljitelj psihoanalize je dr. Sigmund Freud, ki jo je izoblikoval na začetku 20. stoletja. Kot je o njej pisal sam Freud, v sebi združuje tri aspekte: raziskovanje, teorijo in zdravljenje. Podobno drugim področji znanosti se vsak od teh aspektov stalno razvija.
Psihoanaliza temelji na genialnem Freudovem odkritju nezavednega, ki vpliva na naše vedenje, čustva, misli, način vstopanja v medosebne odnose itd. Psihoanalitiki verjamejo, da v ozadju psihičnih težav ležijo konflikti in vzorci vedenja, ki se jih ne zavedamo. Pri psihoanalitični obravnavi lahko razkrivamo pomen nezavednega preko prostih asociacij, sanj, fantazij, idej, spodrsljajev ter dinamike medsebojne interakcije med analitikom in analizandom, kar nas lahko prevede k razumevanju sedanjih težav.
Psihoanalitična obravnava je usmerjena na prepoznavanje in razumevanje nezavednih pomenov in ostankov pretekle osebne izkušnje, ki vpliva na aktualne vedenjske vzorce. Naš notranji svet se že od rojstva dalje gradi pod vplivom gonov in preko odnosov z bližnjimi osebami. Raziskovanje notranjega sveta je ključ za razumevanje bogate in zapletene človeške izkušnje. Da bi zmanjšali vpliv preteklih izkušenj, se vračamo k njihovim izvirom, jim sledimo ter opažamo, kako se je oseba s časom spreminjala. Zavedanje samega sebe nudi potencial za bolj konstruktivno ravnanje v sedanjem življenju.
V teku psihoanalize se med analitikom in analizandom ustvari tesno sodelovanje, ki se ne gradi le na intelektualni ravni, ampak tudi na čustveni navezanosti, kar lahko vzbuja različna močna čustva. Ta odnos postopoma postaja pomemben del analize, ker na nek način odraža ter ponavlja bistvene značilnosti odnosa analizanda z njegovimi bližnjimi in drugimi. V unikatnem analitičnem prostoru se za analizanda pojavlja možnost razumeti, predelati ter izživeti lastna čustva v odnosih do drugih.
Freudovska psihoanaliza pomeni specifičen tip terapije v kateri analizand (pacient) verbalizira vse svoje misli (asociacije, fantazije, sanje) iz katerih psihoanalitik ugotavlja in spoznava nezavedne konflikte in razvojne deficite, ki pacientu povzročajo simptome, težave. Analitik s pomočjo interpretacij in rekonstrukcij pomaga pacientu uvideti nezavedne konflikte, pomaga mu razumeti pomen simptomov, s tem pa mu vse bolj krepi tudi sposobnost uvida za rešitev njegovih problemov. Razvojne deficite je pacient zmožen odpraviti v dolgotrajni, večletni terapiji na tak način, da se z analitikom ponovno uči nove, bolj korektne čustvene izkušnje, kot jo je imel s starši oz. drugimi skrbniki.
Analitik skupaj s pacientom raziskuje in razjasnjuje pacientove patološke obrambe, želje in krivdo. V analitičnem jeziku to pomeni analizo konfliktov, posebno tistih, ki prispevajo pacinetovemu uporu (zaviranje terapevtskega procesa) in tistih, ki so del transferja (pacient nezavedno prenaša svoje infantilne vsebine na analitika zato ga dojema popačeno). Psihoanalitična obravnava pacientom nemalokrat razjasni, kako so si lahko nezavedno tudi sami sebi največji sovražniki; kako lahko nezavedne in simbolične reakcije, ki so rezultat pretekle (travmatske) izkušnje, povzročajo simptom.
GLOBINSKO PSIHOLOŠKA PSIHOTERAPIJA
Globinsko psihološka psihoterapija[1] v nadaljevanju GPP izvira iz Nemčije, kjer velja za enega najbolj uveljavljenih in raziskanih pristopov, ki poleg individualne omogoča tudi skupinsko obravnavo.
Na njen razvoj je močno vplival proces sprejemanja zakona o psihoterapevtski dejavnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je pokazal na potrebo po kompromisu med “skrajno” psihoanalitično in humanistično usmerjenimi pristopi. Vsa teorija GPP je namreč psihoanalitična, način obravnave pa je mešanica psihoanalize in humanistično-psiholoških tehnik ter intervenc. GPP uvrščamo med psihodinamsko in telesno usmerjeno psihoterapijo. Osrednji poudarek v globinsko psihološki psihoterapiji je usmerjen na odnos med klientom oziroma skupino in psihoterapevtom ter na upoštevanje telesa in njegove vloge v procesu psihoterapije. Podobno kot psihoanaliza se osredotoča na odkrivanje nezavednih dejavnikov, ki soustvarjajo ali sprožajo neželjena vedenja, pri tem pa GPP uporablja večje število psihoterapevtskih tehnik iz različnih humanističnih pristopov - pogovorne tehnike, telesne tehnike, tehnike iz gestalta in psihodrame, gibalno plesne tehnike. Od psihoanalize se poleg bolj aktivne vloge terapevta med drugim razlikuje tudi po temu da je usmerjena na odpravo aktualnega konflikta in ne na spremembo celotne osebnosti, čeprav se skozi proces lahko spremeni posameznikovo življenje. GPP temelji na predpostavki, da se v klientovi aktualni konfliktni situaciji zrcali globlji, nezaveden bazični konflikt, ki je posledica negativnih odnosnih izkušenj iz zgodnjega otroštva in razvojnih deficitov.
Aktualni konflikt terapevt obravnava tako, da klient tako čustevno kot razumsko uvidi globlje ležeči osnovni konflikt in razvije alternativne načine gledanja nase in okolje, ter razvije drugačne vedenjske možnosti.
Posebnost pristopa GPP v Sloveniji je vključevanje elementov telesne terapije, ki izvira iz del Freudovega učeneca Wilhela Reicha in Alexandra Lowena (Reich je svoj telesni pristop poimenoval vegetoterapija in poudarjal soodvisnost psihične obrambe in telesne strukture -karakterni oklep. Reichov učenec, Alexander Lowen pa je predstavil pojem mišičnega oklepa, pristop poimenoval bioenergetika in prvi pričel z obravnavo preverbalnih tem). Telesne tehnike omenjenih dveh psihoterapevtov in bioenergetika Gerde Boysen so osnova iz katerih se je razvila moderna telesna psihoterapija, ki nudi nudi direkten dostop do zgodnjih preverbalnih tem in nezavednega.
Ko terapevt uporablja telesne tehnike se dotika klienta ali spodbuja zaznavanje telesa, ter je hkrati tudi projekcijsko polje, transferni objekt, na katerega so usmerjene klientove nezavedne težnje in potencialni objekt zadovoljitve. Pri delu s telesom terapevt teži k vzpostavitvi telesne resonance s klientom, ko terapevt čuti na svojem telesu, kar čuti klient in tako terapevtovo telo postane resonančna opna za občutke klienta.
TRANSAKCIJSKA ANALIZA
Transakcijska analiza (TA) je teorija osebnosti in sistematična psihoterapija za osebnostno rast in spremembo. Razen teorije osebnosti je TA tudi teorija komunikacije, teorija razvoja otroka in teorija psihopatologije.
Kot teorija osebnosti nam prikaže psihološko strukturo človeka. Pri tem uporablja tri delni model imenovan model ego stanj. Ta model nam tudi pomaga razumeti kako ljudje funkcioniramo in izražamo osebnost skozi vedenje. .
TA ponuja teorijo razvoja otroka. Koncept življenjskega skripta ali scenarija razloži kako naši sedanji življenjski vzorci izvirajo iz otroštva. S tem tudi razloži ponavljanje starih otroških strategij preživetja in ohranjanja odnosov, čeprav so sedaj nefunkcionalne oziroma so lahko rezultati boleči in samouničujoči. Tako nam posreduje tudi teorijo psihopatologije.
TA se v praksi uporablja kot psihoterapija za obravnavo vseh oblih psiholoških motenj, od vsakodnevnih življenjskih problemov do resnih psihoz. Metode terapije so uporabne pri delu z posamezniki, skupinami, pari in družinami.
Model ego stanj
Ego stanje je skupek sorodnih vedenj, misli in občutkov. To je način, na katerega manifestiramo del naše osebnosti v določenem času. Strukturalni model prvega reda prikazuje tri različna ego stanja. Uporabljamo ga kadar podajamo razumevanje različnih vidikov osebnosti. Kadar se vedem, mislim in čutim v skladu z dogajanjem okoli sebe tukaj in sedaj in uporabljam vse vire, ki so mi na razpolago kot odrasli osebi, sem v svojem Odraslem ego stanju. Občasno se lahko vedem, mislim in čutim na načine, ki so preslikava odzivov mojih staršev ali drugih zame pomembnih oseb v obdobju odraščanja. Takrat sem v ego stanju Starša. Včasih se vrnem v način vedenja, razmišljanja in občutenja, ki sem jih uporabljal kot otrok. V teh primerih sem v ego stanju Otroka.
Avtonomnost
Da izrazimo naš polni potencial kot odrasle osebe, moramo spremeniti strategije delovanja v svetu, za katere smo se odločili kot otroci. Ko spoznamo, da te strategije več niso učinkovite in koristne za nas, jih moramo zamenjati z novimi, ki bodo delovale. V jeziku TA moramo iz skripta, da dosežemo avtonomijo. Orodja TA so namenjena pomoči ljudem, da dosežejo to avtonomijo. Komponente avtonomije so zavedanje, spontanost in sposobnost intimnosti. Avtonomija daje človeku sposobnost, da koristi vse svoje zmožnosti kot odrasla oseba.
[1] Globinsko psihološka psihoterapija so sicer nedavno preimenovali v psihodinamsko psihoterapijo, a v izogib zmedi jo tukaj obravnavamo po starem nazivu, ki nazorno odslikava okvir razumevanja psihoterapevtskih procesov. Te temeljijo na globinskih - psihodinamičnih načelih razvoja in delovanja osebnosti.