GESTALT PSIHOTERAPIJA
Gestalt terapija je ena od humanističnih psihoterapevtskih modalitet. To pomeni, da poudarja človekovo naravno težnjo k uresničenju svojih potencialov.
Gestalt terapija je primerna tako za delo s posamezniki, kot tudi za delo s pari, z družinami in s skupinami. Uporablja se v psihoterapiji, v svetovanju in v organizacijskem razvoju. Poleg tega so načela in metode gestalt terapije uporabne povsod, kjer je pomembno vzpostaviti kvaliteten stik z ljudmi (npr. socialno delo, zdravstvo, izobraževanje…).
Osrednji pojem gestalt terapije je kontakt. V različnih pristopih v okviru gestalt terapije je ta pojem različno razumljen, po Goodmanu kot 'prvo in najbolj preprosto realnost'. Kontakt kot 'prva realnost' je proces, ki se odvija na kontaktni meji med organizmom in okoljem. Kot takšen je osnova medosebnih odnosov, ni pa s pojmom odnosa istoveten. Neposredni kontakt človeka z njegovim okoljem je tisto, kar omogoča zavedanje ter preživetje in rast.
V procesu terapije je gestalt terapevt pozoren na klientov proces kontakiranja in načine, kako prekinja kontakt, kakor tudi na svoje lastne odzive. V dialogu s klientom in ob uporabi terapevtskih eksperimentov spodbuja njeno/njegovo doživljanje na takšen način, da se klient lahko neposredno, v sedanjem trenutku zave, kaj počne in kako to počne.
Eden od osnovnih ciljev gestalt terapije je kvaliteta zavedanja, ki klientu odpira možnost izbire in s tem prevzemanja odgovornosti za oblikovanje lastnega življenja. Z vidika vednosti je za gestalt terapevta najbolj relevantno vprašanje, kaj in na kakšen način lahko preko lastnega zavedanja spozna oz. uvidi klient sam. Gestalt terapevt ne privzema vloge eksperta za klientovo doživljanje in njegove življenjske odločitve. Gestalt terapevta bolj kot njegove interpretacije zanima klientovo lastno doživljanje. Njegova vloga eksperta je predvsem v oblikovanju terapije na način, ki klientu omogoča, da sam postaja vse bolj avtonomen ekspert za svojo lastno eksistenco. V praksi to pomeni, da terapevt s klientom raziskuje njegovo doživljanje, mu pomaga, da ozavesti lastne potrebe in občutke, opomeni svoje življenjske situacije, sprejema svoje lastne odločitve, razvija sposobnost globljega razumevanja sebe in okolja ipd.
LOGOTERAPIJA
Logoterapija (grško logos = smisel) je psihoterapevtska metoda, ki jo je v 30. letih 20. stoletja utemeljil Viktor Emil Frankl (1905 - 1997). Osredotoča se na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje tega smisla. Volja do smisla je eno temeljnih človeških gonil, ki motivira delovanja v kontekstu človekove duhovne razsežnosti, saj se razlikuje od primarne motivacije potreb ali nagonov. Logoterapija se ukvarja predvsem z nevrotičnimi motnjami, ki so posledica bivanjske praznote (oz. zavrtosti, prikrajšanosti - t.j. pomanjkanje občutka, da je življenje smiselno) in skuša pacientu najti življenjski smisel.
Osnove logoterapije: tri načela
- svoboda volje
- volja do smisla
- smisel življenja
Svoboda volje je prastaro filozofsko vprašanje, na katero je logoterapija odgovorila pritrdilno. Svoboda volje pomeni svobodo človekove volje - človeška volja pa je volja končnega bitja. Človekova svoboda ni prostost od okoliščin, ampak svoboda, da se postavi na stališče do vsakršnih okoliščin, ki ga lahko doletijo. Vsak človek je pri odločitvah po lastni volji v bistvu svoboden, iz česar sledi, da je tudi osebno odgovoren: zmožen osebne zasluge ali osebne krivde. Frankl ob svobodo (v kateri je šele možna odločitev) postavlja odgovornost.
Volja do smisla je človekovo osnovno prizadevanje, da bi našel in izpolnil smisel in namero. Je izvirno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku. Izraža se kot želja, da bi svoje življenje lahko imel za smiselno. Je torej osnovna motivacija v človekovi duhovni razsežnosti in tako bistveno drugačna od potisne motivacije gonov in potreb. V končni razčlembi sta volja do uživanja (Freud) in volja do moči (Adler) le izpeljanki človekove glavne skrbi - njegove volje do smisla. Moč je le sredstvo, ki nas pelje do cilja - smisla, uživanje pa je učinek. Prav tako je učinek tudi samouresničitev (Maslow), saj ni tisto, kamor bi bil človek dokončno namenjen, niti ni njegov prvotni namen. In tudi sreča je učinek - učinek izpolnitve smisla. Nikakor ne smemo reči "gon po smislu", saj goni človeka ženejo, smisel pa ga vleče. Volja pomeni hotenje. Tega pa ni mogoče zahtevati, naročiti ali ukazati. Frankl je voljo do smisla postavil kot aksiom svoje psihoterapije, zatem pa je bila empirično preverjena, tako da je njen obstoj danes strokovno dognano dejstvo.
Logoterapija se predvsem ukvarja s smislom človeškega bivanja kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Njena naloga je, da pacientu skuša najti smisel v njegovem življenju. Dokler mu ne zbudi zavesti, da se v njegovem bivanju skriva logos, je to analitičen postopek. Do sem je logoterapija podobna psihoanalizi, potem pa svoje dejavnosti ne omejuje na instinktivna dejstva v posameznikovi podzavesti, ampak ji gre tudi za duhovne resničnosti, kot sta potencialni smisel njegovega bivanja, ki ga je treba izpolniti in njegova volja do smisla. Slednja je globoka človekova potreba, da v življenju, celo v vsaki posamezni življenjski situaciji, najde smisel in da ga izpolni. To je pravzaprav to, kar si človek v bistvu želi - izpolniti smisel, ne pa užitek, moč,…
V današnjem času sproščenosti in pomanjkanja napetosti je čedalje več prikrajšanosti volje do smisla - bivanjska prikrajšanost ali praznota. Kaže se kot dolgčas, občutek praznote, naveličanost, duhovna otopelost, splošno nezanimanje, slaba motiviranost, brezciljnost. Deloma jo lahko pospešujejo razni družbeni dejavniki, na primer velika premožnost, dolga obdobja brezposelnosti in odgovornosti, razpadanje kulturnih vrednot. Predvsem je razširjena med mladimi ljudmi in pomeni rodovitna tla za razne oblike omamljanja, agresivnosti in druge patologije. Sama po sebi ne priča o duševni obolelosti, ampak prej o duhovni zanemarjenosti. Eksistencialni vakuum je močno razširjen pojav v 21. stoletju. Pomeni dvojno izgubo, ki jo je človek moral prestati na svoji razvojni poti do danes. Na začetku zgodovine človeštva je človek izgubil nekatere temeljne živalske nagone, s katerimi je vedenje določeno in zavarovano, brez njih pa mora človek začeti izbirati. Toda poleg tega je človek v novejšem razvoju utrpel še eno izgubo: izgubo tradicije, vrednot. Slednje so bile v njegovem vedenju v močno oporo, zdaj pa naglo popuščajo. Nagon mu ne veleva, kaj mora delati, izročilo mu ne kaže, kaj bi moral delati, kmalu človek ne bo vedel, kaj hoče delati. Pravzaprav človek pogosto ne ve, kaj želi delati, namesto tega si želi delati, kar delajo drugi ljudje (konformizem oz totalitarizem).
Bivanjska praznota pomeni izgubo občutka, da je življenje smiselno. V glavnem se to kaže v dolgčasu. Med drugim bivanjska prikrajšanost lahko pripelje do noogenih nevroz, katerih vir je v tretji razsežnosti človekovega bivanja, v noološki razsežnosti (gr. noos - duh). Noogene nevroze ne nastajajo v spopadih med goni in instinkti, ampak bolj v spopadih med raznimi vrednotami, torej v moralnih spopadih oz. duhovnih problemih. Za zdravljenje teh primerov je bolj primeren izraz logoterapija kot pa psihoterapija na splošno.
Logoterapevti trdijo, da obstaja smisel življenja - smisel, ki ga človek išče že ves čas. Človek se lahko svobodno loti izpolnjevanja tega smisla. Iz tega sledi, da mora pacient sam od sebe najti smisel, logoterapija ga ne daje, saj ne razdeljuje receptov. Smisel življenja se razlikuje od človeka do človeka, iz dneva v dan, iz ure v uro. Ne moremo govorit o splošnem smislu. Zato je v ospredju smisel življenja neke osebe v danem trenutku. Ne smemo iskati abstraktnega smisla življenja. Vsakdo ima poslanstvo v življenju, da opravi konkretno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tem ga ni mogoče nadomestiti in tudi njegovo življenje se ne more ponoviti. Tako je vsakogaršnja naloga edinstvena ravno tako kot njegova posebna priložnost, da jo udejanji.
Logoterapija ni poučevanje ne pridiganje. Je enako oddaljena od logičnega premišljevanja kot moralnega spodbujanja. Povedano s prispodobo: logoterapevtova vloga je bolj podobna vlogi okulista kot slikarja. Slikar nam poskuša posredovati podobo sveta, kakor ga vidi, okulist pa nam poskuša omogočiti, da vidimo svet, kakršen je v resnici. Logoterapevtova vloga je ta, da širi in veča pacientovo vidno polje, tako da se ta začne zavedati vsega spektra smisla in vrednot in ga vidi. Logoterapija ne vsiljuje nikakršne sodbe.
REALITETNA TERAPIJA
O avtorju…Realitetno terapijo je razvil ameriški psiholog in psihiater dr. William Glasser. Njegovo prvo knjigo iz leta 1965 Realitetna terapija je označena za mejnik v psihoterapiji .Dr. Glasser je deloval na psihiatričnem področju, v zasebni praksi in skoraj vse življenje z učitelji, ki naj bi z razumevanjem teorije izbire, bolje razumeli potrebe mladega človeka ter kakovost vzgoje in izobraževanja. Nezadovoljen z (ne)učinkovitostjo tedanje psihiatrije je razvil realitetno terapijo na spoznanjih, ki jih je pridobil v svoji psihiatrični praksi. Zadržanost v odnosih do bolnikov se mu je zdela nekoristna, možnost razviti pristne odnose z njimi pa neizkoriščena. Leta 1967 je ustanovil Inštitut za realitetno terapijo, ki danes deluje pod imenom William Glasser Institute; člani učiteljskega zbora tega inštituta so tudi slovenski terapevti. V Bostonu že 25. leto izhaja strokovna revija International Journal of Reality Therapy.
Kaj je realitetna terapija?
Realitetna terapija (RT) je svetovalna in psihoterapevtska metoda, ki uči ljudi usmerjati njihova življenja k bolj učinkovitim izbiram med možnostmi, ki so jim na razpolago. Bistvo RT je prepričanje, da ne glede na to, kaj se je ‘zgodilo’ ali se ‘dogaja’ nekomu v življenju ali kaj je počel doslej, človek lahko vedno izbere vedenja, ki mu bodo v prihodnosti pomagala potešiti njegove osnovne potrebe bolj učinkovito. Obrat od razumevanja težav kot posledice zunanjih okoliščin, preteklosti ali dednosti – k razumevanju, ki razlaga težave kot manj učinkovito izbiro vedenja, je zelo pomembna, tako da terapevt klienta, če je le mogoče, seznanja s spoznanji teorije izbire.
Kaj je teorija izbire? Teorija izbire (TI) trdi, da je celotno naše žitje – vedenje, da je vsako pomembno vedenje namensko izbrano, da naši geni zahtevajo potešitev pet temeljnih potreb: preživeti, biti sprejet in vključen z drugimi, imeti veljavo, biti svoboden in se zabavati z novim oz. drugačnim. Teorijo izbire se ponuja kot nadomestilo za razširjeno prepričanje po vsem svetu, da se vedenje drugega človeka lahko nadzoruje proti njegovi volji. To prepričanje, ki upravičuje nasilje in kaznovanje, ruši dobre odnose med ljudmi, uničuje možnosti, da bi ena ali druga stran lahko potešila svoje potrebe, in se konča tako, da se ljudje, ki bi si želeli biti skupaj – odtujijo. Odtujenost oz. nepovezanost pa je izvor skoraj vseh človeških problemov; tako tistih, ki jih imenujemo duševne bolezni , psihosomatske težave, odvisnosti, nasilnost, težave v partneskih odnosih, vzojne težave, zloraba otrok itn. Teorija izbire razume človeški organizem kot zaprt, notranje motiviran sistem, katerega funkcioniranje je namensko. Kot zaprt sistem posameznik prek čutil dobiva informacije o spremenljivkah v okolju in jih s svojim vedenjem nadzoruje tako, da so v prid potešitvi njegovih prirojenih potreb. Vedno poskuša v okoliščinah, v katerih živi, doseči optimalno skladnost med notranjim 'svetom kakovosti' (potreb) in zunanjim svetom, kot ga zaznava. Ob tem je pojem izbire svojevrstna metafora za kreativnost in bogato produkcijo človekovega vedenja v celoti, s katero poskuša posameznik nadzorovati okoliščine. V poskusih, da si zagotovi potešenost potreb, je vedenje človeškega organizma neverjetno kreativno v vseh svojih vidikih delovanja. Izid te kreativnosti je za človeka lahko tudi dolgoročno neustrezen (denimo psihosomatska vedenja, kot so psihosomatske bolezni, psihotična vedenja. Za Glasserja je srečnost skoraj isto kot duševno zdravje. Po njegovem mnenju se je v preteklosti preveč poudarjalo pojmovanje ‘duševnih bolezni’ in premalo zdravja in srečnosti. V tem smislu zasleduje ideje salutogeneze. Vse svoje poklicno življenje je dr. Glasser nasprotoval predstavi o ‘duševni bolezni’ kot neki obliki kemične neuravnoteženosti v možganih.
Realitetna terapija v praksi…Močna frustracija, ko klient zgublja nadzor nad življenjem (beri: nad potešitvijo osnovnih potreb) terja, da se nekaj ukrene. Ko z mišljenjsko oz. dejavno komponento vedenja klient ne najde prave izbire, ki bi ga odrešila, lahko – po določenem času – njegov kreativni sistem ponudi rešitve z različnimi čustvenimi in fiziološkimi vedenji (simptomi). Verjamemo, da so simptomatska vedenja le dodatni poskusi organizma, da zniža frustracijo. V realitetni terapiji vedenje razumemo kot celoto, sestavljeno iz akcije, mišljenja, čustvovanja in fiziologije, ki delujejo istočasno. To pomeni, da ima vsako simptomatsko vedenje poleg čustvene in fiziološke tudi svojo dejavno in mišljenjsko komponento. Simptomatsko vedenje, ki ga je klient razvil in ki je že nekaj časa v ospredju njegove zaznave, je tudi že v veliki meri odvrnilo njegovo pozornost od resničnega problema. Realitetni terapevti verjamejo, da je v osnovi klientove nesrečnosti, ki se kaže v simptomatskem vedenju in ni povzročeno s patološkimi organskimi spremembami – osamljenost ali porušeni klientu pomembni odnosi. Srečni ljudje, ki so zadovoljni v odnosih na najbolj pomembnih področjih v svojem življenju, kot so denimo družina, zakon, starševstvo, služba in osebno oz. družabno življenje, so po navadi zdravi. Odnos terapevta in klienta ima v realitetni terapiji izreden pomen, ker predstavlja sredstvo in cilj terapije. Klient (in terapevt) v najbolj pristnih odnosih začuti, kako se odnos subjekt-objekt spreminja v odnos subjekt-subjekt. Klientovo nezadovoljstvo izhaja iz njegovega dojemanja, da so trpljenje povzročile okoliščine, zato se vidi kot žrtev usode, okoliščin. Zastavlja si nerealne cilje: spremeniti vedenje drugih ljudi tudi, ko tega niso pripravljeni. V skladu s tem izbira vedenja, ki ne dajejo želenih rezultatov, prej obratno. Jezik je v realitetni terapiji zelo pomemben, ker zrcali naša prepričanja. Zato je terapevt zelo pozoren na jezik, ki ga klient uporablja. V RT skušamo spreminjati sedanjost in s to spremembo doseči drugačen pomen preteklih dogodkov za klienta. Teorija izbire uči, da so okoliščine, ki jih ne moremo spremeniti, dejstva, zato to upoštevamo. Realitetni terapevt upošteva okoliščine in spoštuje trpljenje, ki ga je klient pretrpel, vendar verjame, da je klientovo sedanje vedenje njegova sedanja izbira in če ta ni dovolj učinkovita, še vedno lahko izbere drugačno. Realitetni terapevt pomaga klientu preveriti, koliko se njegova prepričanja obnesejo v praksi odnosov, v katerih živi, in mu hkrati ponuditi na preizkušnjo prepričanja, ki jih ponuja teorija izbire. Naša uspešnost se ne kaže v tem, kako ravna druga oseba, temveč v tem, kar smo v okviru svoje vloge pripravljeni storiti sami, se ji približati, ji ponuditi čim več možnosti izbire med informacijami, ki jih nudimo in se nam zdijo koristne za to osebo. Sama izbira pa pripada tej drugi osebi in za to ne moremo biti odgovorni. Klient skuša spremeniti vedenje sočloveka in ga prilagoditi svojim željam in potrebam z vedenji, kot so kritiziranje, obdolževanje, pritoževanje, nerganje, podkupovanje, izsiljevanje, grožnje, kaznovanje itd., z vedenji torej, ki ne samo, da ne pripomorejo k temu, da druga oseba spremeni svoje vedenje, temveč delujejo razdiralno na odnos in ga uničujejo.
Postopki v realitetni terapiji: Realitetna terapija s konstruktivističnim in sistemskim teoretičnim ozadjem seveda nima predpisanega postopka, ki bi bil na enak način prepoznaven v vsakem pogovoru. Pa vendar je pri vsakem pogovoru opazna neka – čeprav vedno drugačna – struktura, ki sloni na avtentičnem odnosu med terapevtom in klientom. Terapevt prevzame iniciativo in vodi pogovor, vendar na klientovo pobudo. Terapevt zasleduje štiri osnovne postavke, ki jih zagovarja teorija izbire: verjame, da nismo motivirani od zunaj, temveč od znotraj, verjame, da so vsa pomembna vedenja izbrana, verjame, da smo za svoja vedenja odgovorni ter verjame, da je še veliko možnosti za rešitev. Med pogovorom terapevt poskuša klientovo pozornost preusmeriti: od preteklosti na sedanjost (preteklosti ne more spremeniti – sedanjost lahko), od drugih na njega samega (vedenja drugih ni možno nadzorovati, svoje lahko), od okoliščini na njegovo vedenje (okoliščine so naj-pogosteje nespremenljiva dejstva, klient svoje vedenje lahko spreminja), od čustev in fiziologije na dejavnost in mišljenje, na komponenti vedenja, ki ju nadzorujemo neposredno.
Pogoji in potek formalnega izobraževanja: Formalno izobraževanje za pridobitev naziva psihoterapevt realitetne terapije izvaja Inštitut za realitetno terapijo v skladu s kriteriji in standardi Evropske asociacije za realitetno terapijo (EART). Izobraževanje je usklajeno z zahtevami Inštituta Williama Glasserja (WGI) in Evropske asociacije za psihoterapijo (EAP). Traja 5 let, v skupnem obsegu najmanj 3200 ur. Pogoj za vključitev je visoka izobrazba predvsem humanistične usmeritve, po novem sistemu bakalavreat (psihologija, medicina, socialno delo, pedagogika) ali ekvivalentne, za kar se kandidatom prizna 1800 ur. Za kandidate, ki nimajo bakalavreata humanistične smeri, se sestavi individualni program s potrebnimi vsebinami. Poleg izobrazbe si morajo kandidati v času izobra-ževanja za pridobitev naziva psihoterapevt RT zagotoviti tudi možnost izvajanja klinične prakse. Med petletnim izobraževanjem udeleženci sledijo programu, ki obsega najmanj 1489 ur
Predstavniki v Sloveniji: Inštitut za realitetno terapijo s sedežem v Kranju (direktor Leon Lojk) in Društvo za realitetno terapijo v Izoli. V Sloveniji se realitetna terapija prakticira od leta 1970, poučuje pa od leta 1984. Izobraževanje iz RT organizira in izvaja Inštitut za realitetno terapijo v Kranju. Inštitut za realitetno terapijo je tudi član Evropske zveze za RT, ki je članica Evropske asociacije za psihoterapijo.